INTERVJU: Dr. Sašo Rebolj: Kaj je anksioznost in kako prepozamo znake?

Se tudi vi sprašujete kaj je ankziosnost, zakaj je do nje prišlo, kakšni so vzroki in kako si pomagati? Dr. Sašo Rebolj je v pogovoru za naš portal razkril številne nasvete in svetoval, kako se z anksioznostjo spopasti. 

Anksioznost, čedalje večkrat uporabljena beseda sodobnega človeka. Sama po sebi ni bolezen, je povsem naraven odziv, ki je tako kot stres ključnega pomena za naše preživetje v primerih, ko nam preti nevarnost iz okolja. Je predvsem čustveno stanje, ki ga zaznamujejo neprijetnost, občutki strahu in živčna napetost. Ko pa le-ta preraste v pretirane odzive, kateri nimajo stika z realnostjo in občutki tesnobe postanejo močni, stalnica življenja, takrat pa govorimo o anksiozni motnji.

Anksiozna motnja je nadpomenka, katera označuje številne oblike anksioznosti, kot so GAM (generalizirana anksiozna motnja), panična motnja, OCD (obsesivno kompulzivna motnja), hipohondrija (zdravstvena anksioznost) in PTSM (posttravmatska stresna motnja).

In na temo anksioznosti je tekla beseda z našim sogovornikom, dr. Sašom Reboljem, specialistom  družinske medicine, ki se kot zdravnik vsakodnevno srečuje s pacienti z anksioznostjo. Dr. Rebolj, zaradi česa pravzaprav najpogosteje pride do anksioznosti?

Na tem vprašanju je preveč iskanja vzrokov, zakaj je prišlo do tega, zakaj se je to zgodilo. Ni vedno nujno, da je vzrok zunanji, lahko je bil prikrit stres, dogodek iz otroštva. Lahko pa posameznik prihaja iz družine, kjer so bile pri družinskih članih že prisotne tesnobe ali morda depresija.

V večini primerov do konkretnega vzroka anksioznosti nikoli ne pridemo.

Obstajajo pa seveda sprožilci oziroma bolje rečeno, situacije, ki nas lahko navdajajo s tesnobnimi občutki, ki lahko, v kolikor smo jim pogosto izpostavljeni, vodijo v anksiozno motnjo. Mednje spadajo finančna stiska, večje življenjske spremembe, kot so menjava službe, selitev , družinske situacije (ločitev, smrt bližnjega), diagnoza kronične bolezni, hudi pritiski na delovnem mestu, javno nastopanje.

Dr. Rebolj, kdaj in kdo lahko pomaga pri diagnozi in posledično zdravljenju anksiozne motnje?

Vsekakor se ljudje v tem tempu življenja srečamo s situacijami, ki so stresne in posledično občutimo tesnobo ali morda doživimo blag panični napad. To samo po sebi ne potrebuje nekega zdravljenja.

Opažamo pa, da se ljudje, ki imajo dolgotrajnejše občutke strahu, tesnobe, panične napade ali občutijo telesne simptome, ki jih skrbijo, a ne nujno pripisujejo anksioznosti, obrnejo na osebnega zdravnika, še posebno takrat, ko jim te težave pričenjajo omejevati ali celo krojiti vsakdanje življenje.

Najpogostejši simptomi anksioznosti

Dr. Sašo Rebolj opiše simptome pacientov: “Največkrat ljudje opisujejo težave, kot je na primer stiska v prsnem košu, oteženo globoko dihanje (ne morejo do konca vdihnit), občutek, da se pri športnih dejavnostih hitreje upešajo. Velikokrat povedo, da nekaterih dejavnosti preprosto ne zmorejo več. Potem pa tu sledijo še težave z želodcem, nespečnost, razbijanje srca pa vse do tipičnih paničnih napadov s hitrim dihanjem, mravljinci, krči in še bi lahko našteval.”

Ljudje pogosto pričakujejo, da se razreši to, kar neposredno občutijo kot bolezen, saj svoja občutja velikokrat pripisujejo srcu, pljučem, raku …,  Velikokrat slišimo, kako pacienti potožijo, da hodijo od zdravnika do zdravnika, opravljajo neštete preiskave in nihče ne ugotovi, kaj je težava.

“Vsak zdravnik bo najprej naredil diagnostiko, da se odkrije vzrok naštetih težav. V kolikor diagnostika ne pokaže, da bi bilo neko akutno bolezensko stanje prisotno. Tedaj ponavadi začnemo s pogovorom ali se pacientu v življenju dogaja kaj morda neprijetnega, bolečega, kaj kar bi lahko vplivalo, da so opisani simptomi prisotni”, pravi dr. Sašo Rebolj.

“Zdravnik bo v primeru telesnih simptomov praviloma naredil diagnostiko, ki izključi „telesno“ poreklo težav, na primer EKG v primeru stiskanja v prsih. Pogosto pa sume, da gre za tesnobo oz. anksioznost, zaznamo že med samim pogovorom z bolnikom. Lahko na način, kako podaja informacije, opisuje svoje simptome in okoliščine, v katerih se pojavljajo, saj redko v celoti ustrezajo klinični sliki bolezni, ki bolnika skrbi,” pravi dr. Sašo Rebolj.

Večino bolnikov z anksioznostjo lahko uspešno obravnava že osebni zdravnik

V primeru nezadovoljivih rezultatov zdravljenja ali če ugotovi, da se za tesnobo skriva kompleksnejša problematika, pa se lahko odloči za napotitev k specialistu.

So pa tudi takšni pacienti, ki  do zdravnika pridejo z izraziti simptomi, t. i. paničnimi napadi.

Med takšne izrazite simptome spadajo:

• izrazit in neobvladljiv občutek strahu
• hitro, plitvo dihanje,
• mravljinčenje v ustih, prstih
• suha usta,
• občutek dušenja,
• včasih celo krči

Panični napadi ne predstavljajo velikih težav za postavitev diagnoze. Posamezen panični napad ali redki blagi napadi tesnobe seveda niso nujno težava, ki zahteva zdravljenje. Prekinemo jih lahko s pomirjevalom. Če panični napadi ne prenehajo sami, pogosto bolniki navajajo, da jim občutek varnosti pred napadi tesnobe vzbuja že zgolj to, da ga imajo s seboj „za vsak slučaj“.

Pomirjevala so primerna samo za kratkotrajno jemanje

Pomirjevala – benzodiazepini, so problematična zaradi razvoja odvisnosti, ko brez njih enostavno ne moremo več in razvoja tolerance, ko postopoma izgubljajo učinkovitost. Zato je pri predpisovanju potrebna velika previdnost in so primerna izključno za kratkotrajno jemanje, prekinitev paničnega napada, blaženju stranskih učinkov ob uvedbi druge terapije za zdravljenje tesnobe za teden do dva ipd.

Dr. Rebolj dodaja: “Imamo precej posameznikov, ki s simptomi pridejo do zdravnika relativno pozno ali bolje rečeno, ko se že dolgo časa brez zdravljenja časa spopadajo s tesnobo in pogosto tudi njenimi fizičnimi posledicami. V takšnih situaciji je koristna tudi prihoterapevtska obravnava pri psihologu.”

Anksioznost: Kdaj pomaga psihoterapevt in kdaj pomaga psihiater?

Na tej točki dr. Sašo Rebolj poudarja, da je v Sloveniji precej nereda z osebami, ki opravavljajo take in drugačne psihoterapevtske obravnave in se je v svetu psihoterapije bolnikom zelo težko znajti. Druga težava je, da so tovrstne obravnave največkrat povezane s plačilom iz lastnega žepa. To pomeni visoke stroške, ki si jim marsokdo niti ne more privoščiti, posebno če upoštevamo, da gre tu za izrazito dolgotrajno zdravljenje. Vsem, ki to obravnavo potrebujejo svetuje, da preverite, kakšna je izobrazba psihoterapevta. Da ima formalno psihološko univerzitetno izobrazbo ali celo specializacijo klinične psihologije in ne zgolj kratkotrajnih tečajev. Razlika od psihologa do psihiatra je poleg drugačne izobrazbe in šolanja tudi v tem, da psiholog nima kompetenc za predpisovanje medikamentoznega zdravljenja, torej zdravil.

Druga možnost pomoči ljudem, ki imajo anksiozne motnje, so, poleg družinskega zdravnika, psihiatri. Psihiater je zdravnik, ki je dokončal medicinsko fakulteto in po njej še specializacijo iz psihiatrije. Usposobljen je za diagnostiko in zdravljenje celega spektra duševnih bolezni vse do najbolj kompleksnih in lahko zanje tudi predpisuje zdravila, kadar je potrebno.

Na žalost, še vedno velikokrat ob omembi psihiatra naletimo na stigmo in etiketiranje v smislu, da psihiatrična obravnava pacientu prinaša duševno bolezen („ne želim tja, ker potem bom pa duševni bolnik“) in ne obratno, da je prav tisti zdravnik oseba, ki predstavlja pomemben korak do okrevanja. Žal med ljudmi še vedno obisk psihiatra povezujemo s ponarodelo frazo »da je človek za v Polje«.

Dr. Rebolj ob tem doda: “Naj poudarim, če imate psihične težave, je psihiater zdravnik, ki je usposobljen, da v teh situacijah pomaga. Za to se je šolal na fakulteti in opravil specializacijo. Torej pacienti, ki so dlje časa izpostavljeni tesnobi, doživljajo panične napade ter jim kvaliteta življenja upade, … takim (poleg osebnega zdravnika) psihiater predpiše ustrezno zdravljenje.”

Kdaj pričeti zdravljenje anksioznosti z zdravili?

Pri dolgotrajnih, pogostih ali drugače neobvladljivih težavah s tesnobo, se odločamo za medikamentozno zdravljenje. Zdravila, ki jih uporabljamo, so iz iste skupine, kot se upotabljajo za zdravljenje depresije in se jih drži ime antidepresivi (strokovno rečeno so to največkrat „selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina – SSRI“).

V kolikor pacient potrebuje zdravljenje z t. i. antidepresivi zopet naletimo na stigmo, ki je žal precej večja, kot bi bila pri jemanju precej bolj problematičnih pomirjeval. Vendar, v kolikor je pacient s strani zdravnika seznanjen o poteku in trajanju zdravljenja, s stranskimi učinki, ki se na začetku zdravljenja skoraj brez izjeme pojavijo, če zdravljenje spremlja in sproti razrešuje pacientove strahove in dileme, je zdravljenje bolj učinkovito, saj so bolniki bolj motivirani in ga samovoljno opuščajo v bistveno manjši meri.

Katere stranske učinke povzročajo antidepresivi, s katerimi zdravimo anksioznost?

Pri večini pacientov, le so stranski učinki naslednji:

• prehodno poslabšanje obstoječega stanja, torej tesnobe, napetost, nemir
• nespečnost,
• slabost, suha usta, driska
• utrujenost

Zgoraj omenjene simptome v uvajalnem obdobju omilimo s pomirjevali, da pacienta odvrnemo od opustitve zdravljenja. Moteči stranski učinki praviloma minejo v tednu ali dveh.

“Še enkrat poudarjam”, pravi dr. Sašo Rebolj: “Če imamo predpisane antidepresive, je doslednost pri jemanju ključna, ker so prvi pozitivni učinki zaznavni šele nekje tri tedne po začetku jemanja terapije. V obdobju šest do osem tednov skupaj ocenimo učinke in, oziroma ali je potrebno prilagodit odmerek zdravila. Včasih ugotovimo tudi, da je pri določenem pacientu potrebno antidepresiv zamenjati z drugim.

Težave s spanjem so pogost simptom pri anksioznosti

Vse več ljudi ima težave s spanjem ali bolje z nespečnostjo. Ali to pomeni, da so morda tesnobni, oziroma anksiozni?

Veliko ljudi, ki doživljajo tesnobo oz. se spopadajo z anksiozno motnjo, ima kot simptom nespečnost. To je pogosto med prvimi simptomi depresije. Ni pa vsaka nespečnost simptom zgoraj napisanega. Zelo pomembna je higiena spanja. Tukaj najprej iščemo vzroke; kaj posameznik počne preden leže k počitku, torej ali je bil pred spanjem fizično aktiven, je morda spil kakšen napitek za poživitev, kdaj se odpravi v posteljo, ali hodi spat vedno ob isti uri.

Pomemben je tudi podatek, ali so težave občasne, ali zanje obstaja nek trenuten dogodek, stres, ali trajajo dlje daljše obdobje. Nespečnost človeka izčrpa, lahko poslabša osnovno težavo in smiselno je, da pacient kontaktira zdravnika in se z njim pogovori.

Prva pomoč pri paničnem napadu

Kaj lahko sami naredimo, da ublažimo simptome paničnega napada?

“Dihanje. To je ključnega pomena”, pravi dr. Sašo Rebolj: “Potrebno je globoko vdihniti, zadržati dih in počasi izdihniti.” Pomaga dihanje v papirnato vrečko. Na ta način nazaj vdihnemo del izdihanega ogljikovega dioksida, kar zmanjša težave zaradi motenj elektrolitov v krvi, ki jih povzroči prehitro dihanje.

Največkrat je pomembno, da prekinemo prehitro dihanje, ki ga povzroči napačen občutek, da nam primanjkuje zraka. V kolikor tega stanja nismo uspeli doseči sami, poiščemo zdravniško pomoč.