Desa Muck javno o Kobalu!

Na Facebooku ter drugod po spletu se je razširilo sporočilo Dese Muck Kobalu. V celoti je vsebino delila Damjana Golavšek, prebrati pa jo je mogoče v številnih drugih medijih. 

Foto: printscreen

Desa Muck: Dragi Kobal!

“Afera okrog tvojega plagiatorstva me je prijetno zbudila iz zimske otopelosti in zvesto sem sledila vsem novicam, povezanim z njo, ter razpravljala o njej z vsemi, ki so mi prekrižali pot, kot je počela večina Slovencev.”

Foto: printscreen YouTube

Pri tem je Muckova nadaljevala svoje pismo Kobalu precej ostro, s pridihom pikantnost: “Zanimivo je, da sem že takoj, ko sem izvedela za traparijo, ki si jo storil, vsem, ki so me hoteli poslušati, skoraj dobesedno navedla razloge, ki si jih podal v svojem zagovoru. »Rekel bo, da je to storil v globoki osebni stiski in da je šlo za posledico depresije,« sem razlagala naokrog in mnogi to lahko potrdijo.

In zakaj sem vedela, kaj boš natrosil, potem ko boš presodil, da se je kri pri Slovencih dovolj ohladila in da so vsi, ki so se čutili dolžne, da povedo svoje mnenje, utihnili? Ker te pač dobro poznam! Pred davnimi leti sva kratek čas prijateljevala in po tem, kar si mi povedal o sebi, sem prišla do zaključka, da je najbolje imeti čim manj opravka s tabo. Priznam, da sem bila sprva ponosna na najino prijateljstvo, saj si vedno znal dajati vtis, da si velikan slovenskega humorja in gledališča, hkrati pa tako prostodušen ljudski človek. To je tudi kombinacija, ki jo s pridom uporabljajo politiki. Nato sem občasno spremljala, kaj se je kasneje dogajalo s tabo. Videti je bilo, da greš s slabega na slabše. Ko si zaključil kariero direktorja prestižnega Mestnega gledališča ljubljanskega, si zamenjal kar nekaj služb, vedno pa na vodilnem mestu, in zadnja leta si jih menjal vedno pogosteje. Povsod se je ponavljal isti vzorec in večina tvojih bivših sodelavcev ne ve kaj dosti dobrega povedati o tebi.”

Muckova o Kobalovih vodenjih teatrov

Desa Muck tako kot praktično vsa slovenska gledališka smetana, zelo dobro pozna igralsko in vodstveno pot Borisa Kobala, zato se je dotaknila tudi teme o njegovem upravljanju hramov kulture: “Nazadnje si se vrnil v Ljubljano, v častitljivo Šentjakobsko gledališče, edinstveno v Evropi, z izjemno tradicijo, in zdaj si še tam spustil svoj kakec. Spremljala sem tudi tvoje delo, predvsem kar zadeva stendap, in ugotovila, da pomanjkanje idej nadomeščaš s tem, da je vsaka druga beseda, ki jo uporabiš, »pizda«, in da si še vedno nadevaš oguljen, stokrat predelan in preobrnjen plašč rohnenja čez desnico. Saj dobro obvladaš tole formulo: »Če boš čez nekoga pljuval, si boš vedno našel hvaležno občinstvo pri njegovih nasprotnikih.« Tako so si dvorni norci že pred davnimi stoletji zagotovili kruh, danes so si pač nadeli ime humoristi ali celo satiriki, čeprav prava satira pomeni, da si kritičen do vseh(!) škodljivih družbenih pojavov, in ne samo do tistih, ki jih izvajajo določene stranke. Vsi ga namreč biksamo in napake tistih, ki niso »naši«, so vedno najbolj smešne.”

Ali je Kobal res ves čas imel narod za tepce?

Priznana slovenska pisateljica Muckova v svojem sporočilu nadaljuje: “Zelo dobro se spoznaš na neznosno lahkost človeške neumnosti, tukaj vsaka ti čast! Pa še en sum me gloda. Gotovo to ni tvoj prvi poskus plonkanja. Lahko se, seveda, motim, a pri tvojih kolegih sem že opazila, da marsikatero šalo ukradejo na internetu, bodisi na angleških bodisi na italijanskih televizijah, jo malo priredijo za slovenske razmere in – hop – pred mikrofon. Morda je bila tudi v vsakem tvojem nastopu kaka prirejena tuja šala ali dve, in ker te leta niso dobili – zakaj potlej ne bi ukradel kar cele predstave?! Trapasti Slovenčki itak ne bojo nikdar pogruntali, si razmišljal, sicer si tega zanesljivo ne bi drznil. In skoraj si imel prav, sicer ne bi bili vsi tako šokirani ob tvoji aferi. No, jaz nisem bila niti malo in nate se sploh nisem jezila, temveč na narod, ki se ni mogel načuditi tvojemu dejanju, čeprav je imel izobilje časa, da bi te pogruntal. Še posebej tisti, ki te poznajo in so te poskušali obvarovati. Mnogi tudi iz strahu, da ne bi še kaj izplavalo na površje slovenske gledališke greznice, ki že predolgo ni doživela kakega poštenega čiščenja.”

Sarkastično-realistična izjava Dese Muck

Desa Muck je v svojem sporočilu Kobalu jasna, direktna in pikantna: “Še poleno je bolj duhovito kot ti …
Kako zelo si znal obračati ljudi, je pokazal posnetek tiskovne konference pred premiero »Profesionalcev espe«. Ti, na sredi med gospo Tino Kosi, direktorico, in gospo Tatjano Doma, ki je bila, predvidevam, tudi v komisiji za izbor teksta za žlahtno komedijo. Ti razlagaš, skromen, a velik umetnik, kako si prišel na idejo za tekst, onidve pa ti resno prikimavata, zreta vate z vlažnimi očmi in takšnim občudovanjem, kot da med njima sedi Molliere pred premiero svojega »Namišljenega bolnika«. Ne vem, ali sem zadnja leta že videla kaj bolj smešnega.”

Neprecenljivo.

Muckova v besedah deluje presenečena, a hkrati je videti, da ji je pri izrazoslovju Kobala vse jasno, kam je “pes taco molil”, saj je nadaljevala:  “Zame osebno pa je bila vrhunec tvoja izjava: »Pred meseci, ko sem oddal ta tekst, sem vam ga izročil kot svojega novorojenega otroka, jutri pa ga bom na odru tega gledališča kot odraslega človeka.« Neprecenljivo. Zagotovo ti je take izjave narekovala »osebna stiska«. Sicer pa gospe Kosi vsaka čast za hitro in dosledno reakcijo in za to, kako je suvereno krmarila med večinoma ponavljajočimi se neumnimi vprašanji.”

“Zakaj te še poznam?”, se sprašuje Desa

Desa Muck: “Ne samo zato, ker opravljava podobno delo, temveč tudi zato, ker sva oba depresivna. Mislim, da se naju je ta bolezen lotila približno istočasno. O tem sva se veliko pogovarjala. Kot tvoja sestra v depresiji prekleto dobro vem, kakšen strašanski napor je brskati po možganih, ki na vsako vprašanje o tem, kaj naj napišeš, odgovarjajo: »Kaj boš pa pisala, saj ne znaš! Še izumrli ptič Dodo piše bolje od tebe. Še poleno je bolj duhovito kot ti… Itd.« In ko jih prosiš za pomoč in jih rotiš, naj vsaj nekaj malega iztisnejo iz sebe, prhnejo: »Zate? Ni šans! Nisi vredna, da te muha poserje, in vsi pametni se norčujejo iz tvojega pisanja.«

Takole čuti in deluje avtor v depresiji, zato razumem stisko praznih ur sedenja pred računalnikom. Sploh, če si nehal kaditi. Toda sama sem kljub vsemu napisala deset tisoč strani več teksta kot ti, mnoge v resnih suicidalnih stanjih (še tole napišem, da ne bo urednica nasankala, potem pa se fentam), in seveda takšna tudi nastopala ter zabavala ljudi. Prav kot ti. Vse v težki depri. Torej se nekako da, cena pa je seveda pošastno visoka in se pozna predvsem na zdravju. Tebi se je poznala vsaj še na odebeljeni denarnici, hvala bogu. Ustvarjati se torej da, saj dokazano nisva edina depresivna avtorja v zgodovini. Mnogi so bili še bolj ubrisani.

Zagotovo pa se v depresiji ne da speljati tako zapletenega in obsežnega projekta, kot si ga ti. Najprej poiskati manj znan, a še vedno sprejemljiv tekst v jeziku, ki ga obvladaš. Ga prevesti. Ga prirediti, kar pomeni, kot sem videla, predvsem prenesti v nižji pogovorni jezik. Ga poslati. Podpisati pogodbo. Imeti pogovore z dramaturginjo in z direktorico. Obema lagati v ksiht. Lagati v ksiht režiserju Jaši Jamniku, ki je tvoj občudovalec in eden najbolj iskrenih in srčnih ljudi, kar jih poznam. Lagati v ksiht igralcem, pravzaprav celotni ekipi sodelavcev. Najbrž so reveži dali vse od sebe. Lagati v ksiht novinarjem. Na premieri sprejemati čestitke in se v ksiht lagati vsem, ki so bili tam. Dvigovati denar, ki si ga zato prejel. Jebemu mast, kot bi rekel ti, jaz bi v tem času in s to lucidnostjo napisala že tri komedije!

Povedati hočem, da človek v depresiji nima toliko živcev in energije, da bi to izpeljal. Ne vem pa, ali mi bo stroka pritrdila, saj se pri nas okrog te diagnoze igramo razne miškulance, ker gre pač za vedno večjo in močnejšo tržno nišo. Zato v glavnem govorim iz lastnih izkušenj, ki potrjujejo, da se da depresijo uspešno obvladovati z ustreznimi antidepresivi in psihoterapijami. Če tebi tvoj način zdravljenja ni pomagal, poišči primernejšega ali pojdi v invalidsko penzijo in se meči po biovrtu.

Ljudje bodo pozabili. Vedno pozabijo.

Ljudje res vedno pozabijo, z njo se strinjamo tudi v našem uredništvu. Desa pa nadaljuje v svojem javnem pismu: “Ko se je vse skupaj začelo, sem si rekla: »Ne bom še jaz zlivala gnojnice.« Pravzaprav sem se večinoma čisto dobro zabavala, dokler ni prišel tvoj zagovor. In to do pike tak, kot sem ga napovedala. Šele takrat sem dobila resen napad besnila, zaradi vsega zgoraj naštetega in ker se bojim, da ne misliš nikoli nehati nategovati ljudi. V življenju nisem bila brezmadežna vijolica, toda kar se pisanja tiče, nisem nikoli kradla. Razen sama sebi. Pri dvanajstih. Nezavedno plagiatorstvo je namreč naraven psihološki pojav pri otrocih in adolescentih, ki kopirajo tekste, risbe, glasbo, skratka tuja dela, ki so nanje napravila tako izjemen vtis, da so jih popolnoma ponotranjali in jih spravili na plano, prepričani, da so zrasla na njihovem zelniku. Ta pojav sicer izzveni nekje do konca pubertete.”

Pri nekaterih pa morda ne. Kaj se ve… Morda si ti ena takih izjem, Boris, in gre za nezavedno plagiatorstvo. Tako opravičilo bi veliko lažje sprejela, kot pa: »Buhuhu, depra, ubogi jaz, sam na svetu, noben me ne mara…« Kot opravičilo bi mi bilo všeč tudi, če bi objavil, da je šlo za sociološko-gledališki eksperiment, ki bi ga kasneje objavil. Prav tako ni res, da si zadnja leta delal manj (se da preveriti), ker zanalašč nočejo izkoristiti tvojega avtorskega potenciala, kar naj bi te tudi povozilo. Mimogrede si pač hotel zvrniti še malo krivde na teatrski živelj. Publika te je vedno imela rada in te vedno bo. Imaš pač srečo s svojim komičnim frisom.

Sicer pa, saj sam veš, ljudje bodo pozabili. Vedno pozabijo. Zelo zelo hitro. Večina jih je že, ampak si jih spet spomnil s svojim zagovorom, ki mu bodo številni nasedli. Premnoge mamke se že zdajle usekujejo v svoje velike robce in ihtijo: »Ubogi Kobal!« – medtem ko jim teče mleko iz uvelih slovenskih neder. In kmalu ga boš lahko spet kronal in kričal »Pizda!« na kakem odru.

Imam pa še en predlog: napiši monokomedijo o tej svoji dogodivščini in se na živo in mrtvo norčuj iz sebe in vseh, ki so ti šli na limanice. (Predlog naslova: »Veliki plagiator« ali »Kobal espe«… No, saj se boš sam spomnil kaj boljšega). Ker v resnici gre za genialno komedijo, ki je prišla v tvoje življenje in se je sam ne bi nikdar domislil. Zagotovljena uspešnica! To pa je tudi edini način, na katerega se ima humorist pravico izvleči iz godlje.

In kdo bo naslednji, oziroma katero bo naslednje umetniško delo, za katerega se bo izkazalo, da je plagiat, se sprašujemo v našem uredništvu. Kdo ve?

Facebook komentarji
Delite s prijatelji: