Slovenska mamica, ki je tako kot njen partner ostala brez dela, je na koncu moči. Napisala je anonimno pismo z naslovom Obupana, obupana!
“Jaz pa takole povem … raje umrem od Covid-a, če mi je tako namenjeno, kot pa da še dalje živim … ker to ni več življenje … oba s partnerjem sva ostala brez dela, kdaj boma zopet lahko delala, nimam pojma, ker pač ne vem, kdaj se bo naša dejavnost odprla.
Pišem anonimno, ker me je sram, strah, sem obupana in se ne želim izpostavljati … zdaj bolje razumem tiste, ki so iz takšnih ali drugačnih razlogov naredili samomor (pa čeprav jih nisem nikoli obtoževala, saj nikoli ne veš, kakšen razlog tiči zadaj …).
Imava otroke … ja … vem, je treba narediti vse za njih, jih zaščititi, za njih skrbeti … pa to ni težava, svoje otroke imam rada iz dna srca … ampak kaj, ko zadnje čase, sploh dni, v mojih mislih vlada obup, tema … kako bomo poskrbeli za plačilo položnic, kreditov, leasingov in vseh ostalih stvari … kje je hrana … (ker pač so bili odhodki vezani glede na pretekle dohodke, vsa zaloga se je pa že zdavnaj pokurila v “prvi krizi”) … zdaj pa ne morem delati, pa bi rada … denarja ni … doma je kregarija na dnevnem redu … s partnerjem sva sicer zelo povezana, vendar se tudi tu začenja krhati, ker sva vsak v svojem svetu brezizhodnosti … kako naj pomagam otrokom za v šolo, če pa sama rabim pomoč, nisem psohološko več zmožna, niti partner … zraven še animirati, ustvarjati in skrbeti za predšolskega otroka … meni se bo zmešalo, pa tega nihče ne vidi … stiska – psihološka – je iz dneva v dan hujša … koga naj prosim za pomoč? Nihče mi ne more zaustaviti prihajanja položnic, nihče … ja res, denar ni vse, je pa sredstvo za preživetje, z ljubeznijo ne moreš kupit hrane in plačat položnic … če mi je namenjeno, naj od tega Covida umrem, ker tole, kar zdaj živim, ni življenje … malo še naj potrpimo baje … kako dolgo? S čim? S polno ritjo je lahko srat pravijo …
Sem se razpisala … ampak sem obupana, nimam več upanja, dolgovi se kopičijo … rada bi delala, pa ne smem … ker so ukrepi … najraje bi zaspala in se ne bi več zbudila …”.