Nekdanja slovenska delavka v klavnici objavila šokanten zapis na Facebooku!

Na socialnih omrežjih se je pojavil zapis mesarke, ki ga je prvi objavil spletni portal Maribor24.si. V njem je zapisan pogled nekdanje mesarke o krutem izživljanju nekaterih zaposlenih nad živalmi, ki so bile namenjene zakolu.

Da bi posebej opisovali in orisovali situacijo, ki jo je za čas dela v klavnici doživljala avtorica, ni smiselno izgubljati besed, saj zapis pove vse. Spodaj objavljamo originalen zapis s Facebooka:

“Na praksi v klavnici doživela grozljivko”

“Ko sem se vpisovala v živilsko šolo, o zakolu nisem niti razmišljala. Hotela sem pač postati mesarka in delati nekje za pultom. Vedno so mi bila bolj blizu moška dela, nikoli nisem hotela biti navadna ženska, v ženski službi. Pred prvo uro prakse nam je učitelj dejal, da se nam klavna živina ne sme smiliti, ker je rojena in vzgojena zato, da se jo zakolje. Zanimiva teorija, ki pa v meni ni vzbudila pozornosti, dokler nisem prvič prestopila praga klavnice v Košakih. Natrpana živina na tovornjakih, mesarji v krvavih oblačilih, ki tepejo živali, se derejo in preganjajo živino po ozkih ograjenih prostorih. Prestrašene živali so čutile kaj bodo z njimi počeli, zato so se nagonsko umikale nazaj.

“… kravo nekaj krat ustrelili v glavo, pa se je vedno znova postavila nazaj na noge …”

Prvega dne se spomnim tudi prašičev, ki so v agoniji pred smrtjo glasno cvilili. Seveda se nisem hotela predati. Ne, vztrajala sem vsak dan na praksi, mimo vsega tega pa sem hitela z solzami v očeh in čudnim težkim občutkom v prsih. Najhuje je bilo, vsaj meni osebno, gledati majhne, prestrašene teličke, njihove velike oči. Ampak to je bilo samo na vhodu v klavnico. Moram priznati, da zakola nikoli nisem videla ali izvajala. Hvala bogu, sem dobila takšno izbiro od učiteljev, ker sem bila edina punca v razredu. Moji sošolci pa so imeli zakol obvezen, da so lahko dokončali šolo. V klavnici pa sem videla posledice klanja in poslušala sošolce kaj so imeli za povedati: od tega, da so kravo nekaj krat ustrelili v glavo, pa se je vedno znova postavila nazaj na noge, do tega kaj vse so počeli s konji v klavnici Fram, kjer so žive živali iz zabave prebadali z noži. Koliko krat smo v izkoščevalnico dobili svinjska stegna, ki so bila od udarcev mesarjev, vsa plava in v podpludbah, znotraj pa našli polomljene kosti. In ko se človek potem zamisli, da je žival z zlomljeno nogo morala prehoditi še lep kos poti do mesta za zakol. Seveda z grozno bolečino. Ker pa žival zaradi zloma ni bila hitra, je dobila še dodatno kup udarcev, brc in elektro šokov.

“Če bi me danes kdo postavil tja, bi verjetno skočila v kakega mesarja in ga zbrcala in malo stresla, ampak takrat sem bila otrok.”

Nek prizor pa bo večno ostal v moji glavi. Po zakolu govedi so bili vedno na hodnikih postavljeni veliki rostfrei vozički s klini, iz katerih so visele še tople goveje glave brez kože. Težko je to opisati, da bi si človek znal realno predstavljati: iz njih se je še kadilo, ker so bile sveže, vse lične mišice so še trzale, oči so zrle v prazno, iz mesa je kapljala kri – kot v kakšni grozljivki. Čeprav sem po poklicu mesarka (zdaj tega dela ne opravljam več), lahko rečem, da zakol ni human, pa naj se človek še tako spreneveda. Zakol je še vedno umor in nikakor, nikoli ne more postati human – humano bi bilo živali pustiti pri življenju!”